Latinščina v osnovni šoli

Latinščina kot predmet sodi v skupino tujih jezikov. Zaradi njenega statusa "mrtvega jezika" se ne poučuje kot moderni tuji jeziki, saj njen glavni učni cilj ni neposredna govorna komunikacija. 

Predvsem gre za prepletanje jezikovnega in književnega znanja, tudi pouka zgodovine, umetnosti in kulture. Pri pouku učenci ob jezikovnih strukturah hkrati spoznavajo tudi antično civilizacijo, njene bistvene značilnosti in vpliv na kasnejša zgodivinska obdobja in razvoj evropske kulture.

"Zaradi kulturno-civilizacijskega vpliva je latinščina leksična osnova tako svojim neposrednim jezikovnim naslednikom (romanskim jezikom) kot tudi tistim indoevropskim jezikom, s katerimi je prihajala v stik (germanski in slovanski jeziki)" (Žmavc, s. 190, 2016). Latinščina je postala neke vrste "metajezik, ki daje izhodišče za komparativno in kontrastivno primerjanje jezikovnih pojavov v drugih jezikih (zlasti maternega jezika) in s tem utrjuje njihovo razumevanje in uporabo" (Žmavc, s. 189, 2016).

Preko prepoznavanja latinskih korenov besed in njihovih aktualnih izpeljank se učenci naučijo prepoznavati tudi različne besede in besedne zveze, ki so postale del naše kulture danes.

Zelo živo in vsakdanje je latiščina prepletena v svet našega potrošništva. Primer so trgovine in trgovske hiše (npr. Mercator, Merkur, Emporium), izdelki (npr. Nike, Vademekum, Urbana, Vegeta ipd. )in tudi zabavišča (npr. Kolosej).

Vedeti, kaj so besede pomenile nekoč in kaj pomenijo danes, pomeni tudi bolje razumeti našo evropsko kulturo in njen izvor.


Viri:
Žmavc, Janja (2016): Jezikovna raba in pedagoški proces ali zakaj je učenje latinščine danes še vedno smiselno? (Spletni vir: https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-Y9VQKAN7/59eaaf8c-42e7-4789-ba0b-20200ff0da8e/PDF, dostop dne 2.9.2018)